[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Prepovedani gozd in tam ostane do smrti.
"Si predstavlja{, da bom moral opravljati izpite s tem?" je vpra{al
Harryja in mu pokazal svojo palico, ki je ravnokar za~ela glasno `vi`gati.
Tri dni pred prvim izpitom jih je McHudurrova pri zajtrku za~ela
miriti.
"Dobro novico imam," je za~ela, dlje pa ni pri{la. Namesto da bi
{tudentje potihnili, je cela dvorana izbruhnila.
"Dumbledore se bo vrnil!" je veselo vzkliknilo nekaj {tudentov.
"Ujeli ste Spolzgadovega potomca!" je zacvililo dekle izza mize
Drznvraanovcev.
"Spet bomo igrali quidditch!" je navdu{eno zarjovel Oliver.
Ko se je razburjenje poleglo, je McHudurrova nadaljevala: "Profesorica
Ochrowt mi je sporo~ila, da so mandragore kon~no dozorele. Danes
zve~er bomo lahko o`ivili vse, ki so skamneli. Verjetno mi ni treba
poudarjati, da nam bo vsaj ena izmed `rtev gotovo lahko povedala, kdo
ali kaj jo je napadel. Upam, da bomo zlikovca ujeli {e pred koncem
tega grozljivega {olskega leta."
Od veselih krikov in vzklikov bi dvorano skoraj razneslo. Harry se je
ozrl proti mizi Spolzgadovcev in ni bil presene~en, da se Dreco ni
pridru`il vsesplo{nemu veselju. Ron pa `e dolgo ni bil videti tako
zadovoljen.
"Zdaj bo vseeno, da nisva {la vpra{at Jane!" je rekel Harryju. "Ko se
bo Hermiona zbudila, jim bo gotovo vse razlo`ila! Je pa res, da bo ~isto
penasta, ko bo izvedela, da se nam ~ez tri dni za~nejo izpiti. Ni~ ni
ponavljala, uboga revica. Bolje bi bilo, ~e bi jo obudili {ele po koncu
izpitov, sicer se bo po`rla od skrbi."
Ravno v tistem trenutku je k mizi pri{la Ginny in sedla poleg Rona.
Bila je nekam `iv~na. Harry je opazil, kako v naro~ju zvija dlani.
"Kaj pa je?" jo je vpra{al Ron in si nalo`il {e eno porcijo ovsenih
kosmi~ev.
Ginny ni rekla ni~esar. Ozrla se je levo in desno po gryfondomski
mizi. Videti je bila popolnoma prepla{ena in Harryja je na nekoga
spominjala, pa se ni mogel spomniti, na koga.
"Izpljuni `e," je rekel Ron in jo opazoval.
Harryju se je nenadoma posvetilo, na koga ga spominja. Nalahno se
je pozibavala nazaj in naprej, natanko tako kot Trapets, kadar je bil tik
pred tem, da izda nekaj, ~esar ne bi smel.
"Nekaj vama moram povedati," je zamomljala in pazila, da ne bi
pogledala Harryja.
"Kaj?" je vpra{al Harry.
Spet je obmolknila.
"No, kaj?!" jo je priganjal Ron.
Odprla je usta, spregovoriti pa ni mogla. Harry se je nagnil naprej in
vpra{al tako tiho, da sta ga lahko sli{ala le Ginny in Ron: "Gre za
Dvorano skrivnosti? Si videla kaj posebnega?"
Ginny je zajela sapo, prav v tistem trenutku pa se je prikazal Perry.
Bil je utrujen in bled.
"^e si pojedla, mi daj prostor, da se usedem, Ginny. Sestradan sem.
Vso no~ sem bil na stra`i."
Ginny je posko~ila; kot bi bil stol naelektren. Perryja je prepla{eno
o{inila, nato pa stekla stran. Ronov starej{i brat je sedel in si nalil
skodelico ~aja.
"Percy!" je jezno vzkliknil Ron. "Ravnokar nama je hotela nekaj
povedati!"
Percyju, ki je ravno napravil po`irek ~aja, se je zaletelo.
"Kaj pa?" je izdavil in za~el ka{ljati.
"Harry jo je vpra{al, ~e je videla kaj posebnega, in hotela mi je
odgovoriti..."
"Aja. Tisto, kar je videla, res ni ni~ posebnega," je takoj rekel
Perry.
"Kako to ve{?" se je za~udil Ron.
"No, Ginny me je, em, zadnji~ zalotila, ko sem... Saj ni va`no, kaj
sem po~el. Me je pa~ zalotila in, em, prosil sem jo, da tega nikomur ne omenja.
Upal pa sem, da bo dr`ala besedo. Saj ni ni~ takega, ampak, em, raje bi videl,
da ne bi, em..."
Harry Perryja {e nikoli ni videl tako jecljati.
"Kaj pa si po~el, Percy?" je Ron podrezal vanj in se mu nasmehnil.
"Daj no, povej nama, ne bova se ti smejala."
Percy mu ni vrnil nasme{ka.
"Bi mi podal `emljice, Harry? Sestradan sem."
Harry se je zavedal, da se bo vsa skrivnost verjetno razjasnila `e
tistega ve~era. Kljub temu pa je {e naprej ~akal na prilo`nost, da bi
govoril z Jane. Ponudila se mu je {e tistega dopoldneva, ko jih je Slatan
Sharmer peljal v u~ilnico profesorja Speedyja, in Harry jo je z veseljem
izkoristil.
Sharmer jim je ve~krat zagotovil, da je nevarnosti konec, kljub temu
da se je vedno izkazalo nasprotno. Tudi tokrat je bil popolnoma
prepri~an, da jih nima smisla spremljati po hodnikih, ni pa bil tako
na~i~kan kot ponavadi; ve~ino no~i je stra`il ~etrto nadstropje.
"Zapomnite si, kaj vam bom rekel," je izjavil, ko jih je popeljal okoli
vogala na naslednji hodnik. "Prvi stavek, ki ga boste sli{ali iz ust ubogih
skamnelcev, bo: ,Hagrid je bil!' Resni~no me ~udi, da profesorica
McHudurra vztraja pri vseh teh varnostnih ukrepih."
"Popolnoma se strinjam, gospod," je izjavil Harry in Ronu so od
presene~enja knjige padle iz rok.
"Hvala, Harry," se mu je visokostno zahvalil Sharmer, ko so ~akali, da
gre mimo dolga vrsta Pihpuffovcev. "Profesorji imamo tako ali tako
preve~ dela. Zdaj pa moramo {e voditi {tudente od razreda do razreda
in pono~i stra`iti."
"Prav imate!" je vzkliknil Ron, ki se mu je posvetilo, kaj ima Harry
za bregom. "Saj nas lahko pustite same, gospod, u~ilnica je ~isto blizu."
"Ve{, Weasley, mislim, da vas bom res," se je zamislil Sharmer.
"Pripraviti bi se moral za naslednjo uro."
In `e ga ni bilo ve~.
"Pripraviti za naslednjo uro," se je namrdnil Ron. "Prej bi verjel, da
si bo {el navit lase."
Nekoliko sta zaostala za drugimi Gryfondomovci, nato pa {vignila v
stranski prehod in pohitela proti strani{~u Javkajo~e Jane. Toda ravno v
trenutku, ko sta si hotela ~estitati za zvito izveden na~rt...
"Potter! Weasley! Kaj pa vidva tukaj?!"
Pred njima je stala profesorica McHudurra in njene stisnjene ustnice
so bile kakor izjemno tanka ~rta.
"Hotela sva... Hotela sva..." je zajecljal Ron. "Hotela sva iti..."
"K Hermioni," ga je dopolnil Harry. Oba, McHudurrova in Ron, sta
ga debelo pogledala.
"Tako dolgo je `e nisva videla, profesorica," je hitro nadaljeval Harry
in pohodil Rona, "pa sva se hotela... saj veste, splaziti v ambulanto.
Gotovo bo vesela, ~e ji poveva, da so mandragore `e dozorele, in, em,
veliko manj jo bo skrbelo."
Profesorica ga je gledala popolnoma osuplo. Za trenutek je bil Harry
[ Pobierz całość w formacie PDF ]